Eva Garibaldi (1996, Ljubljana) je interdisciplinarna umetnica in raziskovalka, ki deluje med Nizozemsko in Slovenijo. V svoji praksi se ukvarja z globalnimi vprašanji, ki tematizirajo odnos družbe do klimatske krize. Njeno delo se osredotoča na raztapljanje binarnih razumevanj skozi kritične ekologije. Raziskuje kapitalistično neproduktivne pokrajine, specifično močvirja kot prostore upora skozi hidrofeminističen pristop. Poslužuje se medijev prostorske instalacije, eksperimentalnega filma in spekulativne fikcije.

Diplomirala je iz industrijskega oblikovanja na ALUO (2018) ter z odliko zaključila program Master Interior Architecture: Research + Design (2021) na Piet Zwart Institute (NL). Njena dela so bila predstavljena v publikacijah in razstavah po Evropi in širše, med drugim BIO27 iSoapbox Journal, Kajet Journal, Art Rotterdam, Garage Rotterdam, Extrapool in Künstler*innenhaus Büchsenhausen. Z Ano Lauro Richter deluje v dvojcu Swamp_Matter.

Njuni projekti so bili podprti s strani Stimuleringsfonds NL, razstavljeni v Aksioma Ljubljana, Mediterranea 2025, Kino Siska ter predstavljeni na SCI_ART 2025 (Ottawa, Kelowna, Montréal) in konferenci Taboo–Transgression–Transcendence v Ljubljani. 2025 sta bili finalistki rezidence S+T+ARTS Aqua Motion. V Berlinu pripravlja Projekt Moč(k)virjenje (Becoming Swamp[ed]), performativno-predavanje, ki temelji na večletni umetniško-raziskovalni praksi, usmerjeni v raziskovanje močvirij kot simbolnih in materialnih pokrajin nestabilnosti, odpora in več-kot-človeških oblik bivanja. Močvirja so izhodišče za razmislek o razpadajočih binarnostih, nevidnih ekosistemih in spregledanih zgodovinah, še posebej v kontekstu mest, kot je Berlin, ki so zrasla na nekoč močvirnih in fluidnih tleh. Predavanje je zamišljeno kot večplastna pripoved, ki prepleta teorijo, spekulativno fikcijo, vizualne fragmente in utelešeno performativnost, postavljena v kontekst izginulih močvirij Berlina, zlasti ob reki Spree. Močvirje tu ni razumljeno le kot ekosistem, temveč kot epistemologija