Ljubav reče greva
odlomki 2018
če bi začetek bil bi ponoči odjeka ritmizirano bobnenje simetrične detonacije tik nad menoj (nikjer drugje)
to je
distance nad menoj sploh ne tu
a predvsem tu in natanko zato bobnenje in ne šum detonacije in ne koraki. ti koraki so koraki po neiztrebljivem minskem polju to niso koraki po neiztrebljivem minskem polju
pač pa telesa mine to je
to so
tla našpičena
po katerih detonira telo mina, ne, ker bi jo tla pognala, temveč
ker lahko. tako se telo mina detonira se regenerira se vedno znova komponira ponovitev, ki to je ali pa ni, a
gotovo na meni,
ki gotovo nisem niti po izbiri niti slučaju temveč
prisotna moteča v prisotnosti zvoka, ki ga gotovo prisiljena gotovo jaz pri sebi gotovo deklariram
et voilà
kompozicija detonacij alias tako pač je, se lahko ponovi, zato, ker lahko,
zato začetkov ni in
pazi to
tudi koncev ne. *** grem, grem vsekakor grem stopam slišim slišim grem po župi hodim,
po župi plavam, zmorem
ne plavam, a grem, grem.
grem, grem med flokusi grem
med istmusi grem
po nesreči ponovno potratna potratno grem grem gotovo grem slišim rajo
nikjer nikogar kakšen čudež obrat, grem. grem, grem, slišim zdrava slišim marija nisem marija koga le kliče kaj vendar stoka slišim
posilmo slišim posilmo grem sama grem nikdar sama grem
grem mrazotna
mrcina grem slišim pridi slišim nočem pridi, nočem grem, grem, slišim res slišim res slišim bm slišim bm bm slišim nočem bm bm bm
bm bm
ob steno ə ob vrata ə bm bm kredenco ə polico ə
ə ə
ə vrə vrə vrə vrə vrə vrə vrə vrə vrə vrə vrə vrə vrə vrə vrə
vrə slišim ne slišim vrə
jo mlati jo slišim loputa bm
jo suva izgine ə
ua vrə slišim rə rə rə rə slišim gotovo vse povsod drone povsod noise evo umetnosti
slišim, torej verjetno grem. grem, grem, se obujem se oblečem se pravi se zavijem obtežim, grem ven, vrə
grem, zastajam, postajam grem do vogala zastanem obstanem se obrnem zastanem se obrnem postanem skupaj tiščim veke se parijo, še, še se drgnejo dražijo, še bolj še bolj še
bolj močno se stiskajo mečkajo ovijajo navznoter gledam predse korak nazaj se obrnem korak nazaj se obrnem
pomislim skupaj in sam posmeh me je,
se prenesem, obrnem, zasukam, stopim grem nazaj stopim se obrnem, grem domov
se obrnem v mesto grem, ne grem, nekaj pravi, naj ne, ne nekaj, ne kaj, nekdo, saj res, nekdo, torej nekaj, ne nekaj, nekdo, prav, nekdo si pravim ne,
kaj le, mi je, vem, vem, kaj mi je, ko mislim, kaj vse se lahko zgodi, in se tudi bo. piše mi ljubav reče greva ves čas hoče greva reče greva,
ljubav preganja vrsto let hodi dol in se pelje gor, ko jo tako preganja reče ljubi me brzo hodi počasi, zato ima precej časa hodim od pa do, ko piše ljubav grem po čik mi praviloma pade na tla zrem si mislim, bi ga pobrala, zunaj gotovo ne bi lizala teh tal, a kdo ve, kaj vse sem že požrla, pa sem še kar, vidi me sad, nočem in nočem umret, zato nekoč bo še fina vojna, kaj le bom če zmagam.
nekaj v usmeritvi preganja, hitro se zapalim, a ko piše ljubav,
a ko kliče ljubav, se javim, ker njen klic pomeni, da je še živa. ljubav reče kaj počneš rečem pišem reče o čem, ljubav mojstrica nemogočih vprašanj,
rečem kaj naj reče kaj, kaj naj rečem pišem, kaj naj reče kaj boš rečem nič reče kaj lahko
rečem kaj naj reče kar zmoreš, rečem nič, reče greva.
mika me, da bi se izklopila, kajti ljubav reče greva, kajti ko rečem grem, me zabriše v vrata briše čisti, snažna, kot je,
zložena, kot si misli, da je,
meče, kar lahko, ne mete, sesa, se zlijem po vratih, popivnam, se limam, se modeliram v subjekt razglašam pravice, moj mali protest,
a potem ne bom vedela, ali je živa.
pretirano me skrbi, ali je živa, ko tako vztrajam, da nikogar ni, predvsem ne živih, drugih pa kolikor hočeš, a nočem, a komu mar. preložim na
kadar pač že, rečem pišem o odhajanju, stenah, prisežem, da sem srečala haushofer, njena stena en sam nateg, le ljubi se ji ne, meni pa tudi ne, ljubim te.
rečem šla bi, pišem šla bi, zastanem kam le razpredam, torej, grem, rečem šla bi, reče kam le rečem šla bi reče z mano rečem nič,
šla bi in komaj čakam, da pride.
dalje rečem, razmišljam na glas, da je ne bi skrbelo, da nisem živa pa še kako,
rečem kako nas je woolf vse skupaj do konca zjebala s tisto sobo, ni pa povedala, kdo jo je zgradil, ni pa povedala, koliko sob je imela, gotovo pa ni povedala, da gotovo ni bila tu, kaj šele zdaj.
ko me zanese, me zaskrbi, kaj le ji govorim, ko govorim, ne vem, ali je živa se potegnem za uzde rečem te to sploh zanima jo pa še kako, govoriva le še med seboj,
udar je opravil svoje, zjutraj greva spat. rečem kaj pa ti počneš, reče pišem, mislim nate, nekako živim, resnično živi, mi govori o prevodu, razlaga o tehnikah slikanja, govori o kalupih pa o vosku,
prvič slišim, niti pomislila, pomisli, da me dolgočasi, reče te to sploh zanima naju seveda vse, a povsem poprimljava obči antiinteres, zanima naju seveda, kar rečeva, a
nobena ne ve, koliko bo še druga živa,
varčujeva čas, porabiva ga, da se vprašava, ali naju zanima.
reče pišeš o odhajanju rečem da reče vem reče prinesem sheparda reče shepard kavboj vedno gre reče patti smith reče kavboj reče ljubav, jessica lange reče kavboj reče ljubav,
še kar sva tu že celo večnost sediva in govoriva že pol ure kam, kam reče pridi k meni greva k meni sediva pri meni leživa pri meni in sprašujeva se, kam,
reče pridi k meni pride k meni. ljubav se ne sprašuje, kam, tu je in izigrava sprijaznjenost,
reče naredila sem, kar je bilo mogoče si vrta v glavo tlači tolažbo,
pa še to si je morala izdolbsti sama do obisti jasno sama jasno reče prinesem sheparda čitaj, shepard je šel v avto odpeljal po ameriki spal v motelih, shepard je šel, shepard je šel,
žal, žal mi je, ko jo poslušam ljubav gledam ven na parking, kje je shepard, kje avto, ni, ni, žal mi je,
ni, ni, zato kam le vedno pomeni tu.
pokončala jo bom, ljubav, tako ali drugače bodisi z razkritjem, spominjanjem vedno znova bodisi z molkom, reče povej, povej, toliko te že poznam reče, ve, kaj bom rekla, upa, da bom, da bo končno povedala, da nima za živet, upa, da ne bom, da bo rekla, da sva srečni,
ko reče colette ni imela za živet, so pomagali frendi, rečem ethel ni imela za živet, so pomagali frendi,
reče vidiš rečem kaj reče, ko torej tolaži, ko šele mnogo kasneje reče
kakšen zločin. *** in seveda mi ni, jasno, da se mi ne gre kam le kam za norca radost grem na radio vadit govor
triintridesetletnica, od kod le, kam le
od začetka črko po črko po stopoma po črko po črko do skupaj na radio me vabijo samo
zato, da rečejo kaj pa r kaj pa kaj pa napaka
kaj pa rečem
r reče napaka ne rečem r reče
napaka roma na komisijo tribunal konzilij ugotavlja sposobnosti, ne, sodobnosti, ne, spodobnosti
pravno močno odloča o napačnosti reče nacionalni reče slovenski
jezik reče od nekdaj rečem nič reče ljubezen reče domovina nabrekne, določa napačnosti telesa in reče, to je vzklika in dirja in posluša, o, še kako posluša
vse skrbi le še domovina (dom vina?)
ni kaj nimaš kaj nekje menda moraš biti reče kaj nimaš kaj le vidi, napako zazna reče hm ne reče hm reče reci r rečem r reče napaka je, da sem,
obujajo fašizem ni nikdar spal, ljubijo domovino. rečeno grem na radio vadit govor izrekanje glas po glas, zato sem
konzil vstane iz ekstaze izdavi reci a rečem a reče reci b rečem b reče reci c rečem c ali pa ne, a gotovo reče reci č rečem č reče reci ć rečem ć reče č ali ć rečem ć ali č reče pomembno reče reci č rečem č reče č ne ć rečem nič reče reci č, skupaj greva in na smeh ga tišči
in ne zdrži ne prenese se znoji rije v pore s klistirjem maši zobovje odteka le zato maši, da odteče ne odteče odteka in
gre, se zbere, le kako le s čim le odteka, a pride nazaj monumentalne drže nisem te sreče, od kod le stopa na glas, jaz samo še stran seveda lažem, kajti kam le
skratka, še kar sem tu zelo močno šibka in izpraznjen
poln mehur erotičnega gnusa vsepovprek puha reče saj se sploh ne znaš izgovoriti
skratka, smeh ihti, skratka, nenehno kadim v imenu balansa stopam pa nikogar ne srečam spodaj sopiha, to je kolje
(koga še)
brezdomni nemi nosilec novic osmrtnic cin cin, ne odpri si mislim nikjer nihče (kdo le) (joj ne)
in si ne upam nazaj, a niti nisem šla, in je nazaj v postorgazemskem transu
o svojem delu prične veš kakšne pravijo rečem kakšne
kakšne pravijo pravi joj pravi to pravi in to reče kakšne govorijo govori malodane fašistične govori a veš vem ne a veš vem, potem reci č.
Nina Dragičević
Berlin Mehr Nina Dragičević je književnica, skladateljica in magistrica sociologije. Je avtorica štirih knjig: romana Kdo ima druge skrbi (2014), dveh esejističnih monografij: Slavne neznane: Zvočne umetnice v konstrukciji družbe (2016), Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene (2017) ter pesniške zbirke Ljubav reče greva (2019). Njeni teksti so bili prevedeni v angleški, nemški, češki in španski jezik. Je sourednica literarne revije Idiot, objavlja pa tudi v revijah Dialogi, Live Encounters, Odzven itn. Avtorica je članica in sodelavka Društva slovenskih pisateljev.