Otvoritev razstave s sprejemom: 17.4. ob 18:00
Artist talk: 18.4. ob 17:00 in 2.5. ob 17:00
Razstava Dear Father združuje umetniške prakse Maje Babič Košir, Nevene Aleksovski in Helene Tahir, ki raziskujejo očetovsko figuro kot prostor kompleksnosti, napetosti in tihega odmeva. Dela se razlikujejo po mediju, formi in estetskem izrazu, a skupaj tvorijo mrežo sledi. Razstava postavlja očeta ne le kot družinskega člana, temveč tudi kot strukturno, zgodovinsko in simbolno figuro. Ne išče sprave ali enotnega narativa, temveč odpira prostor refleksije, kjer se osebne zgodbe prepletajo s širšimi družbenimi, zgodovinskimi in kulturnimi okviri, intimno in kolektivno, prisotno in hkrati nepopolno.
V delu Say Something Nice to Me in seriji Love Letters (2018–) Maja Babič Košir preoblikuje očetov arhiv. Skice, prototipi, pisma in zapiski se spremenijo v skulpturalne gibe, ki sledijo njegovi prisotnosti brez sentimentalnosti. Arhiv postane prostor refleksije, spomin pa se prepleta z izgubo in transformacijo. Dela raziskujejo, kako se spomin materializira skozi predmete, obliko in proces. Helena Tahir v The Last Sector (2024–) potuje v Irak, očetovo domovino, in raziskuje pokrajine, oblikovane z izseljevanjem, političnimi spremembami in družinsko zgodovino. Risbe, arhivski fragmenti, fotografije in osebna pisma ustvarjajo večplastno pripoved o spominu, pripadnosti in identiteti. Očetova prisotnost je zaznana skozi sledi in spomine, intimno umeščena v širši zgodovinski kontekst. Nevena Aleksovski v Melancholy of the Abandoned Lands (2022–) osvetljuje očetovo življenje kot vodje rudnika v Boru, Srbija, v širšem kontekstu industrijskega dela, migracij in postsocialistične tranzicije. Arhivske fotografije so povečane in razlomljene v konstelacije, ki združujejo prisotnost in praznino, medtem ko risbe prepletajo osebni spomin s kolektivnim, umeščenim v prostor, čas in dediščino.
Skupinska razstava Dear Father tako izhaja iz fragmenta, tišine in nedokončanih gest kot nosilcev pomena. Prav skozi te razpršene materiale, arhive, pokrajine in podobe se razkrivajo neizrečeno, neposlano in nepovratno izgubljeno. Figura očeta se pri tem vzpostavlja kot hkrati sidrišče in razpoka ter kot večplastni motiv na osebni, strukturni in simbolni ravni odpira prostor vedno novih interpretacij.
Maja Babič Košir je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Končala je podiplomski študij kreativne ilustracije in tehnik vizualne komunikacije na EINA University School of Design and Art v Barceloni. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, predvsem na Portugalskem in v Španiji, kjer je živela in delala skoraj deset let. Redno se predstavlja na referenčnih razstaviščih sodobne umetnosti, kot so: Moderna galerija (2023), Koroška galerija likovnih umetnosti KGLU (2023), Cukrarna (2022 in 2024), Zimmermann Kratochwil (AT, 2024), Galerija (AV17), (LT, 2024), NADA Villa v Varšavi (PL, 2024) RAVNIKAR (SI, 2024). Razstavljala je tudi na mednarodnih sejmih Art Brussels, SPARK, viennacontemporary, Zürich Art Weekend, ARCO Madrid in drugih. Njena umetniška dela so v številnih zasebnih in nekaterih pomembnih javnih zbirkah. Živi in ustvarja med Ljubljano in Portom.
Nevena Aleksovski je leta 2008 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za
likovno umetnost in oblikovanje v Novem Sadu in leta 2014 magistrirala iz kulturnih študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. V svojem umetniškem ustvarjanju se osredotoča predvsem na medija slikarstva in risbe, s katerima vzpostavlja neposreden in takojšen proces ustvarjanja brez izkristalizirane, vnaprej določene podobe. V svojih delih pogosto preizprašuje in subtilno komentira univerzalno človeško izkušnjo, čustvena stanja, ki so posledica občutka odtujenosti, ter neskladja in absurde sodobnega časa. Predstavila se je na številnih razstavah v Sloveniji in tujini, med drugim v razstaviščih, kot so: Cukrarna, NADA Villa v Varšavi, RAVNIKAR, Mednarodni grafični likovni center MGLC in Vodnikova domačija v okviru Zavoda SCCA Ljubljana. Samostojno se je predstavila na umetniških sejmih ARCO Madrid (2026), Zurich Art Weekend (2022), viennacontemporary (2020, 2022), Positions Berlin (2022) in Art Rotterdam (2021).
Helena Tahir primarno ustvarja v poljih grafike in risbe. Z odliko je zaključila dodiplomski študij grafike in podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V času študija se je izpopolnjevala na Faculty of Fine Arts v Portu in na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu. Njene monumentalne, bogate ter z detajli nasičene vizualne pripovedi od bralca zahtevajo počasno in rigorozno branje. Zahvaljujoč doslednemu in temeljitemu prevpraševanju medija ji vsaka risba predstavlja nov tehnični izziv. Svoje delo je predstavila na več samostojnih razstavah, med drugim Art Brussels (2025), v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki (2018), Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani (2020, 2025), Galeriji Ravne KGLU (2021), RAVNIKAR (2022, 2024) ter številnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini, med drugim na umetnostnih sejmih Vienna Contemporary in Art Rotterdam, na Sodobno=Sveže, potujoči razstavi sodobne slovenske grafike, ki se je otvorila na Kitajskem in nato potovala po Balkanu, ter na Mednarodni razstavi grafike in umetniške knjige na Reki, kjer je dobila tudi priznanje za mladega umetnika. Živi in dela v Ljubljani, kjer je v Švicariji leta 2023 postala nova rezidentka za obdobje dveh let. Svojo aktivno umetniško prakso nadgrajuje s poučevanjem med drugim tudi na oddelku umetniške grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
