Med njegovimi samostojnimi razstavami so Spaghetti Boys (Galerija P74, 2016), Larry (Hiša kulture Pivka, 2016), Grandheroes (Ravnikar Gallery, 2018; Daeppen Gallery, 2018) ter tridelna serija Ritual Purification (2020). Njegov najnovejši projekt je serija fotografij San Lorenzo, predstavljena v Ravnikar Gallery leta 2024. Januarja 2026 se je v Galerijo P74 vrnil s samostojno razstavo A Good Son: Manifesting the Table by the Door.

Trenutno pripravlja svojo tretjo knjigo. Njegova dela so vključena v slovenske in mednarodne zbirke, med drugim v Moderni galeriji v Ljubljani, Koroški galeriji likovnih umetnosti, v Franklin Furnace Archive, Inc., Pratt Institute in Daeppen Gallery. Leta 2019 je prejel osrednjo nacionalno nagrado za mlade vizualne umetnike v Sloveniji – Nagrado skupine OHO. Berlin ga je v preteklosti že navdahnil za nove projekte. Bivanje v umetniški rezidenci bo izkoristil za ustvarjanje novih projektov in  konceptov ter nova sodelovanja.

The post Tadej Vaukman appeared first on SKICA DE.

Katjuša Kranjc in Rok Kuhar vodita arhitekturni biro RAKETA v Ljubljani (Slovenija). Njuno delo zaznamuje jasna oblikovalska drža, ki stremi k uravnoteženemu ravnovesju v vseh merilih.
Obsežne izkušnje pri oblikovanju najrazličnejših objektov in interierjev se odražajo v njuni strasti do funkcionalnih in hkrati estetsko dovršenih prostorov, izdelkov ter grafičnih rešitev. Posebna pozornost do detajlov in materialov ter uporaba inovativnih metod in tehnologij tvorijo temelj njunega celostnega oblikovalskega pristopa.

Stol Jon raziskuje ritem, ponavljanje in strukturno jasnost skozi zaporedje ukrivljenih lesenih obročev, ki tvorijo neprekinjeno, objemajočo gesto. Vitka kovinska konstrukcija zagotavlja stabilnost ter predmetu hkrati daje vizualno lahkotnost in transparentnost.

Oblika ne posnema jonskega kapitela, temveč ga prikliče kot spomin – kot odmev časa, ki izraža proporce, ravnotežje in arhitekturno trajnost. Natančno umeščeni presledki omogočajo svetlobi, da prehaja skozi strukturo in poudarja njen skulpturalni značaj.

Na meji med pohištvom in arhitekturo stol nosi telo in hkrati z zadržano monumentalnostjo opredeljuje prostor.

The post USTVARJATI SEDENJE s stolom Jon studia Raketa appeared first on SKICA DE.

Razstava Dear Father združuje umetniške prakse Maje Babič Košir, Nevene Aleksovski in Helene Tahir, ki raziskujejo očetovsko figuro kot prostor kompleksnosti, napetosti in tihega odmeva. Dela se razlikujejo po mediju, formi in estetskem izrazu, a skupaj tvorijo mrežo sledi. Razstava postavlja očeta ne le kot družinskega člana, temveč tudi kot strukturno, zgodovinsko in simbolno figuro. Ne išče sprave ali enotnega narativa, temveč odpira prostor refleksije, kjer se osebne zgodbe prepletajo s širšimi družbenimi, zgodovinskimi in kulturnimi okviri, intimno in kolektivno, prisotno in hkrati nepopolno.

V delu Say Something Nice to Me in seriji Love Letters (2018–) Maja Babič Košir preoblikuje očetov arhiv. Skice, prototipi, pisma in zapiski se spremenijo v skulpturalne gibe, ki sledijo njegovi prisotnosti brez sentimentalnosti. Arhiv postane prostor refleksije, spomin pa se prepleta z izgubo in transformacijo. Dela raziskujejo, kako se spomin materializira skozi predmete, obliko in proces. Helena Tahir v The Last Sector (2024–) potuje v Irak, očetovo domovino, in raziskuje pokrajine, oblikovane z izseljevanjem, političnimi spremembami in družinsko zgodovino. Risbe, arhivski fragmenti, fotografije in osebna pisma ustvarjajo večplastno pripoved o spominu, pripadnosti in identiteti. Očetova prisotnost je zaznana skozi sledi in spomine, intimno umeščena v širši zgodovinski kontekst. Nevena Aleksovski v Melancholy of the Abandoned Lands (2022–) osvetljuje očetovo življenje kot vodje rudnika v Boru, Srbija, v širšem kontekstu industrijskega dela, migracij in postsocialistične tranzicije. Arhivske fotografije so povečane in razlomljene v konstelacije, ki združujejo prisotnost in praznino, medtem ko risbe prepletajo osebni spomin s kolektivnim, umeščenim v prostor, čas in dediščino.

Skupinska razstava Dear Father tako izhaja iz fragmenta, tišine in nedokončanih gest kot nosilcev pomena. Prav skozi te razpršene materiale, arhive, pokrajine in podobe se razkrivajo neizrečeno, neposlano in nepovratno izgubljeno. Figura očeta se pri tem vzpostavlja kot hkrati sidrišče in razpoka ter kot večplastni motiv na osebni, strukturni in simbolni ravni odpira prostor vedno novih interpretacij.

Maja Babič Košir je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Končala je podiplomski študij kreativne ilustracije in tehnik vizualne komunikacije na EINA University School of Design and Art v Barceloni. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, predvsem na Portugalskem in v Španiji, kjer je živela in delala skoraj deset let. Redno se predstavlja na referenčnih razstaviščih sodobne umetnosti, kot so: Moderna galerija (2023), Koroška galerija likovnih umetnosti KGLU (2023), Cukrarna (2022 in 2024), Zimmermann Kratochwil (AT, 2024), Galerija (AV17),  (LT, 2024), NADA Villa v Varšavi (PL, 2024) RAVNIKAR (SI, 2024). Razstavljala je  tudi na mednarodnih sejmih Art Brussels, SPARK, viennacontemporary, Zürich Art Weekend, ARCO Madrid in drugih. Njena umetniška dela so v številnih zasebnih in nekaterih pomembnih javnih zbirkah. Živi in ustvarja med Ljubljano in Portom.

Nevena Aleksovski je leta 2008 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Novem Sadu in leta 2014 magistrirala iz kulturnih študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. V svojem umetniškem ustvarjanju se osredotoča predvsem na medija slikarstva in risbe, s katerima vzpostavlja neposreden in takojšen proces ustvarjanja brez izkristalizirane, vnaprej določene podobe. V svojih delih pogosto preizprašuje in subtilno komentira univerzalno človeško izkušnjo, čustvena stanja, ki so posledica občutka odtujenosti, ter neskladja in absurde sodobnega časa. Predstavila se je na številnih razstavah v Sloveniji in tujini, med drugim v razstaviščih, kot so: Cukrarna, NADA Villa v Varšavi, RAVNIKAR, Mednarodni grafični likovni center MGLC in Vodnikova domačija v okviru Zavoda SCCA Ljubljana. Samostojno se je predstavila na umetniških sejmih ARCO Madrid (2026), Zurich Art Weekend (2022), viennacontemporary (2020, 2022), Positions Berlin (2022) in Art Rotterdam (2021).

Helena Tahir primarno ustvarja v poljih grafike in risbe. Z odliko je zaključila dodiplomski študij grafike in podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V času študija se je izpopolnjevala na Faculty of Fine Arts v Portu in na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu. Njene monumentalne, bogate ter z detajli nasičene vizualne pripovedi od bralca zahtevajo počasno in rigorozno branje. Zahvaljujoč doslednemu in temeljitemu prevpraševanju medija ji vsaka risba predstavlja nov tehnični izziv. Svoje delo je predstavila na več samostojnih razstavah, med drugim Art Brussels (2025), v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki (2018), Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani (2020, 2025), Galeriji Ravne KGLU (2021), RAVNIKAR (2022, 2024) ter številnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini, med drugim na umetnostnih sejmih Vienna Contemporary in Art Rotterdam, na Sodobno=Sveže, potujoči razstavi sodobne slovenske grafike, ki se je otvorila na Kitajskem in nato potovala po Balkanu, ter na Mednarodni razstavi grafike in umetniške knjige na Reki, kjer je dobila tudi priznanje za mladega umetnika. Živi in dela v Ljubljani, kjer je v Švicariji leta 2023 postala nova rezidentka za obdobje dveh let. Svojo aktivno umetniško prakso nadgrajuje s poučevanjem med drugim tudi na oddelku umetniške grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

The post Razstava Dear Father  appeared first on SKICA DE.

V gledališču in v filmih je odigrala več kot 80 vlog doma in v tujini, za igralske dosežke pa je leta 1991 prejela Severjevo nagrado. Izdala je 16 avtorskih knjig, med njimi pesniške zbirke, romane, monodramo, pravljice ter strokovni priročnik za mentorje gledaliških skupin. Piše tudi gledališka besedila, radijske igre in mladinske igrane igre, njena dramska dela pa so bila uprizorjena tako doma kot v tujini. Njeno gledališko delo “Norci” je leta 2018 na Linhartovem srečanju prejelo posebno priznanje za sodoben družbenokritični pristop, prejela pa je tudi nagrado za najboljšo režijo. Odlomek iz avtorskega romana “Misli name, ko ti je lepo” je bil izbran za objavo v zborniku BEF Best European Fiction 2017. Leta 2025 je prejela Srebrno plaketo Javnega sklada republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

Maja Gal Štromar bo med rezidenco v Berlinu začela snovati scenarij za filmsko adaptacijo romana “Misli name, ko ti je lepo”, obenem pa se bo posvetila tudi pisanju novega romana.Prav tako bo vzpostavljala strokovne stike z založniki, literarnimi agenti, kuratorji in raziskovalnimi institucijami.

The post Maja Gal Štromar appeared first on SKICA DE.

V tem avdiovizualnem ambientu bo umetnica raziskovala odnos med čutno realnostjo in človeško percepcijo. Z igranjem s fizikalnimi lastnostmi svetlobe, zvoka in vibracij bo razkrivala delovanje človeškega živčnega sistema ter našega zaznavanja.

Festival RE.LIGHT 2026 bo od 12. do 22. marca že drugo leto zapored s svetlobnimi instalacijami in projekcijami na 14 lokacijah napolnil staro mestno jedro Regensburga, mesta pod zaščito organizacije UNESCO. Festival bo tudi tokrat nadaljeval dialog med svetlobno umetnostjo in urbanim prostorom ter mesto preoblikoval v prizorišče, kjer se prepletajo arhitektura, inovacije, okolje in skupnost.

Festival pod temo Reflect – Reframe – Reconnect bo predstavljal številne regionalne in mednarodne umetnike, ki bodo skozi prostorsko specifične intervencije spodbujali razmislek o skupnih vrednotah, na novo uokvirjali naše dojemanje prostora ter krepili povezanost z okoljem, drugimi in samimi seboj.

Nika Erjavec (1994) je interdisciplinarna umetnica, ki raziskuje, kako senzorična dinamika oblikuje in preizprašuje načine percepcije. Leta 2025 je prejela Nagrado OHO za najboljšo mlado vizualno umetnico, ki jo podeljuje ljubljanska galerija P74. Njena dela so bila razstavljena tako doma kot tudi v tujini.

Projekt je nastal s podporo SKICE Berlin.

Več informacij

The post Re.Light International Light Art Festival 2026 appeared first on SKICA DE.

Vito Vidovič Bintchende je plesalec in pedagog, šolal se je na Dunaju, v Frankfurtu in Londonu, kjer je magistriral na London Contemporary Dance School. Med letoma 2022 in 2024 je bil član National Dance Company Wales, sodeloval pa je tudi s številnimi mednarodnimi koreografi. Svoja avtorska dela je predstavil na pomembnih evropskih festivalih (med drugim tudi na beneškem Biennalu, Gala Internazionale di Danza v Udinah ter na dunajskem Tanz im Off), trenutno pa deluje med Dunajem in Ljubljano.

Patricija Crnkovič in Vito Vidović Bintchende bosta med rezidenco v Berlinu nadaljnje razvijala svoje solo predstave. Želita si tudi izvedbe uprizoritve v Berlinu in v Ljubljani. Obiskovala bosta plesne delavnice, Crnkovičeva pa bo sodelovala tudi v projektu Poetic Justice umetnika Jaše Mrevlje-Pollak 6.2.

The post Patricija Crnkovič in Vito Vidović Bintchende appeared first on SKICA DE.

Poetic Justice je vrhunec Jaševe umetniške drže, ki je v štirih letih njegovo konceptualno angažiranost preoblikovala v dokončno, neizpodbitno dejanje. Osrednje sporočilo tega dela je, da umetnost resničnosti ne le komentira, temveč jo aktivno sooblikuje. To poglavje zavrača vlogo pasivnega opazovalca in trdi, da je edina prava pravičnost, ki jo umetnost lahko doseže, ustvarjanje vzvišene, minljive resničnosti, ki temelji na ranljivosti in medsebojni skrbi.

“Zame Poetic Justice ni srečen konec; je radikalna prisotnost. Je trenutek, ko se umetnik neha pogajati in začne ustvarjati neizogibno resničnost. Je dejanje soočenja z nesimetričnim svetom iz oči v oči; z gestami velikodušnosti in držo. Je pravičnost kože, srca in domišljije – ki zahteva, da nas določa tisto, kar ustvarjamo, in ne tisto, česar se bojimo.”

Projekt, zasnovan leta 2021, se je intenzivno ukvarjal s prostorom kot medijem in kontekstom. Po zastopanju Slovenije na Beneškem bienalu leta 2015 je JAŠA te temelje nadgradil v metodologijo, za katero so značilne poglobljene, prostorsko specifične intervencije in dolgotrajni performansi.

Na ogromni površini, ki obsega tri celotna nadstropja berlinskega Kühlhausa, so obiskovalci vabljeni, da niso le priče dogajanju, temveč postanejo del edinstvene izkušnje. Z nagovorom posameznika na eni strani in spodbujanjem, da se giblje skozi uprizorjeno, obsežno razstavo slik, instalacij, videoposnetkov in zvočnih del na drugi strani, je občinstvo potopljeno v defragmentiran scenarij. Kot detektiv je vsak povabljen k sooblikovanju lastnega „čustvenega soundtracka“, vpijanju navdiha in njegovem razvijanju. Medtem ko se obiskovalci prosto gibljejo med nadstropji ter komunicirajo z umetniškimi deli in nastopajočimi, poteka v prvem nadstropju neprekinjen performans v treh zaporednih ciklih.

JAŠA, The Monuments, Chapter 12, Your Foot in My Mouth, May 2024, Kühlhaus Berlin, Foto Carolina Genoni

JAŠA, The Monuments, Chapter 15, Let Me Take Care of You, September 2025, Kühlhaus Berlin, Foto Carolina Genoni

Konceptualna strategija: En prostor, sedemnajst poglavij

Projekt The Monuments sledi strogi konceptualni odločitvi, da se v svojem petletnem ciklu osredotoča na en sam prostor. Medtem ko interdisciplinarni multimedijski projekti zaradi tehnične kompleksnosti pogosto izgubijo fleksibilnost in nujnost, Jaševa predanost temu enemu okolju daje redko “svežino”. Z obvladovanjem spremenljivk Kühlhausa umetnik obravnava arhitekturni volumen kot živo platno. To mu omogoča ustvarjanje novih del s spontanostjo slikarja, pri čemer je medij prostor sam.

“Demonska sila žene ta stroj proti njegovemu koncu. V njegovem središču sem tiho srce; moja prisotnost je moj odpor.” (JAŠA, navdihnjen s pesmijo Kriza Srečka Kosovela)

V poglavju 16: Poetic Justice JAŠA nadaljuje svojo intenzivno interdisciplinarno raziskovanje interakcije med držo (kot umetniško obliko) in arhitekturno lupino kot platformo znotraj trenutne družbeno-politične krajine.
To poglavje označuje izvedbo in uresničitev Poetic Justice – ne kot literarnega sistema nagrajevanja, temveč kot aktivno, politično in materialno izjavo.

V posameznih poglavjih se v nelinearni pripovedi raziskujeta dva ključna elementa: posameznik in skupnost. Skozi skulpturalni jezik, geste in ponavljajoča se dejanja nastaja nov jezik dotika in intimnosti.
Projekt temelji na Jaševi viziji, vendar gre za kolektivno strukturo, ki jo podpira velika skupina sodelavcev. Gre za prizadevanje, da bi spomine na strah in odpornost spremenili v dokončno, trajno prisotnost – in s tem potrdili umetnost kot radikalno družbeno prakso.

V tem celostnem umetniškem delu zvok, svetloba in trajanje dela ne le spremljajo, temveč ga tudi vzdržujejo. Tukaj sedanjost ni le prostor za razmislek, temveč tudi za vztrajnost.

JAŠA, The Monuments, Chapter 12, Your Foot in My Mouth, May 2024, Kühlhaus Berlin, Foto Carolina Genoni

JAŠA, The Monuments, Chapter 15, Let Me Take Care of You, September 2025, Kühlhaus Berlin, Foto Carolina

Projekt: JAŠA

Performans z Mattiasom Gimiglianom, Gáspárjem Bálint-Hazaijem, Lauro DeAngelis, Göksu Kaya, Vincentom Schneiderjem, Camillo Barbero, Jean-Charlesom Vallejem, Patricijo Crnkovič, Vitom Vidovičem Bintchendejem in Martinom Marionom.

Zvok in glasba sKALU in posebno gostjo, pevko Mirno Bogdanović.

Osvetlitev: Matteo De Santis |
Tehnična podpora: Denis Metting |
Asistenca pri instalaciji: Irene Ambrogi |
Asistenca v studiu: Lorenzo Fasi |
Oblikovanje in komunikacija: Rosa Lux |
Svetovanje: Lukas Feireiss |
Kuratorka: Laura Rositani

Produkcijska podpora: Tinka Legvart | Vodja produkcije: Andraž Boštjančič

S podporo Kühlhaus Berlin

Omogočeno s strani The Monuments Patrons Club

Produkcija: We.Are Institute

Podpora: Slovenski kulturni center Berlin – SKICA Berlin

Posebna zahvala Andrei Wenzler, Dieterju Sieglu in Franciju Zavrlu

Vstop ob 18:00, 19:00, 20:00 in 21:00.

Povezava do vstopnic

The post JAŠA: THE MONUMENTS | CHAPTER 16 | POETIC JUSTICE appeared first on SKICA DE.

Ali je prava, čista ljubezen med dvema človeškima bitjema, upoštevajoč zahteve družbe, sploh mogoča?

Gospa Judit | Alen Jelen

Odrska priredba romana slovenskega modernističnega pisatelja Ivana Cankarja iz leta 1905 se osredotoča na hrepenenje mlade Judit in njeno iskanje ljubezni zunaj okvirov svojega nesrečnega zakona z nezvestim možem, v katerega je bila prisiljena. V svojem hrepenenju je sodobna junakinja, ki se ne podreja pričakovanjem in zahtevam družbe, temveč se poda na samotno pot iskanja ljubezenskega ideala, kar jo pripelje do resignacije in razočaranja.

Ivan Cankar je odkrito kritiziral zlagano ter hinavsko meščansko družbo in moralo svojega časa ter z Judit vzpostavil nov lik ženske v slovenski literaturi – etično pozitiven ženski lik. Gospa Judit pa je tudi Cankajev alter ego.

Predstava bo izvedena v angleškem jeziku v edinstvenem ambientu – ob mizi in kozarcu vina, ki soustvarja posebno gledališko izkušnjo.

Prijave zbiramo na: office@skica.de

Število mest je omejeno!

The post Gospa Judit (Ivan Cankar) appeared first on SKICA DE.