SLAP OBODA
V mrtvem bogu
ki me preganja
vidim laboda
skupaj leživa
na gladini
dviguje me
Moj bog
labod moj
Bog moj
moj labod
v kljunu nosi
zdrob
in
žalost
me obdaja s tančico
skrbi preko
čeljusti
moj bog je
mrtev labod
pod njim je
moj utrip
kaj vreden
če vanj
potiskam koleno
da ga izdolbem v
okras
je
me polni z mesom
da se nosim
v valovih
naoljenega perja
zavržena ptica
ki želi zaledeneti
le zamah s cepinom
v luč
med
nožja
izsipa
ledvični kamen
zasipa
zasije
zasu va
me
poje koren
imena
me
hrani
v prevodu
ko je na obrobju
mlaj
sem
ni
sem
mu
žena
ne
naslaja se
na
naziv
v polovični
izmeni
z me ne si
lunine
me ne
ob tebi
sneg
na stoječe
od vode
v grozi
prelomljenih
molekul
zaupanja
v dlani
mojega
ega
laboda
boga
KEVDER 91
Trave ovite okoli gležnjev
preštevaš grame
odvržene tablete
raztopljeno
morje
zašumi
mar dentro
Salvati!
iz
Polja
na polja
gazim tankovima
po vzmetnicah
bombni razhodi
prepevajo
zaklonišča
prepevajo pesmi otroštva
grenke koračnice
marširajte v nas
dnevi prepečencev
pogretih jedi
na žlico
zareze so tvoja
časovnica
igraš se na
črtastem
soncu
tiste minute
so nezamenljive
kot žgečkljiv
tik
metanojske
kisline
v ustih
potopljen
v mravljišča
mravljinci
spotikajo
ob igle
iglu si hotel
bloke
kock
da bi zadržal
izvor
zapakiranega lososa
v zmrzovalniku
škrip
škripljejo vijaki
gugalnic
na njih zdaj
zibljejo
šrapneli
mikroorganizmi
škornji
zamaskiranih mož
5 dinarjev
s patino
stiskaš
pod vzglavnikom
pamtiš
patiš
pri petih
iz primeža
uspavank
ribez
daljni
brat
češnja
preneha
zoret
čez igrišče
zakoličene zastave
čez vrt
zasejane senčne
zaplate
sine!
delo na sebi ne obstaja
obstaja le delo na vrtu
5 dinarjev
pokopanih
prislonjeno kolo ob
škarpo
še
poganja
JELENA
Pojdi tja, kjer sta dva jelena,
ta dva jelena, ki se razraščata
in odpirata
in razdirata,
ki visita
pred jekleno kroglo
zla pred rušitvijo
kje je zdaj rukanje, kje so
te spletene lesene kite,
da bi se ljubile, da bi se jim pustilo rasti
v daljne kraje
kamorkoli,
vsi rastejo kamorkoli
mi smo samo spektatorji,
boli gledat, kako ti štempljajo
lepoto
bolijo te sprane misli,
še otroci so danes zlobni,
vzklili iz počenega semena
v tisti prsti,
ki si jo tako lastijo
kot da jo bodo zdaj jedli
njih bo jedla prst
prst mi daj
EDIT ME!
pogrizi povrhnjico
s konic kutikule
vprezi z mano
v svetopisemska poletja
stiskalnico znoja ki sprijema
obronke odela in obuja projekcijo silhuet
ki neprimerno odteka
v špranje med prsti
v razbeljen asfalt zapuhti
hmelj, bezeg, melisa, meta
Edit me!
za opečnato Cerkvijo
v notranjosti zadoni hlad
odnaša odmev orgel
pritisk na meh narašča
v cevkah se nabira kadilo
nepremične okončine
občutek človeka 0 stopinj
rotiraš vrat počasi počasi
Edit me!
90 stopinj 180 stopinj
vrat zakrkne u klonem
pred prižnico obrišem
natikače očistim čistim te
odletiš ven iz pljučnega mehurčka
pogledujem v pozlačen okvir
križev pot moj pot
križa skolioza
na desni strani so mišice šibke
napenjam jih ob strohnelo klop
napev nalahno zapleše
v rože na krilu
čisto sramežljivo se
kos blaga dvigne in pokaže krajec
Edit me!
stojiš pri vratih
ne upaš naprej
glas zamre duhovi
se polastijo ogrodja
popek se ti obrne navznoter
čakaš dočakaš splav meduze
njen pogled te osvetli in
tvoja krona se ne sveti
nabiraš trnje v šopek
kri kaplja na kapljo
pizda si brezbožen prelep
za pribit v kot zategnjencev
Edit me!
primi me za vse kar ni
posvečeno imaginaciji
za vse kar ti vzburja
nosne dlačice kar naelektri arhetip
Edit me!
položi kovanec na moj bermudski
trikotnik da spustim na drug breg
vkrcaj razoroži prižgi dve
sveči za vsakega od naju
Edit me!
udarja kost na kost
na vlažno steno
restavriraj resoniraj
pojebi renesanso v meni
spusti drog niže podrgni klito
ris zašij ga v mozaik nastanka človeka
postajaj moker pes
moker bog
Edit me!
zavpijem posrkam tvoje
bodice ki spravljajo v obup
ki divjajo v meni
v valovih
Edit me!
razpnem te v zmaja
povsod stigme
svežina izginja
dah na dah
boli me paura
eksekucije telesa
umiram but I want some more
še čist mal smrti
beločnice obrnejo obok
se spušča še malo
Edit me! Edit me! Edit me!
Ti
padli
zjebani
Jesus