Aljaž Koprivnikar (1987), pesnik in literarni kritik. Njegova poezija je bila objavljena v slovenskih kot tudi mednarodnih literarnih revijah in antologijah ter bila prevedena v angleščino, češčino, grščino, hrvaščino, nemščino in srbščino. Trenutno živi razpet med več mesti; Ljubljano, Berlinom, Prago ter Lizbono. V prvo se vrača soorganizirat mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike, v drugem s Slovenskim kulturnim centrom pripravlja Antologijo mlade slovenske literature v nemškem prevodu, v tretjem kot programski direktor vodi mednarodni literarni festival Microfestival, v zadnji pa poučuje slovensko literaturo na Faculdade de Letras Lisboa.
Anatomija
37.2 trilijonov celic
(med njimi 200 različnih tipov)
100 bilijon kožnih 127 milijonov mrežničnih 129 milijonov paličastih Včasih imamo dušo 6 milijonov stožičastih
Nihče ne ves čas
Zase
100 bilijonov nevronov v možganih
(ki zbujeni na dan sprožijo dovolj elektrike za prižig sijalke)
Okoli 60.000 smiselno urejenih misli na dan 1 milijon bilijonov bitov shranjenih informacij
Obstajajo prostori srečanja, ometani ali samo zlepljeni skupaj s krpankami,
preprogami namesto sten, prahom v sklepih namesto hrustanca
in vetrom pod vrati.
Ne premikaj se.
60 milijonov senzoričnih receptorjev
1000 ki omogočajo vonj 96 milijonov ki omogočajo vid
(pri tem nos zazna 50000 različnih vonjev) (pri tem ima oko resolucijo 576 megapikslov)
Z vidika večnosti ni pomembno, ali v tem
svetu, drug ob drugem s tem telesom (ali kakim drugim), od trenutka
stališče: izbrati praznino. In čakati.
SRCE
115200 srčnih utripov na dan
Bo v življenjski dobi pretočilo Bo zaradi lastnega električnega 1,5 milijonov sodov krvi pulza utripalo še izven naših teles
Nekoč se bo poravnal čas, morda,
le v strahu ali vznemirjenju otroštva,
včasih v presenečenju starosti.
6 litrov krvi
(Dovolj železa v njej, da bi naredili žebelj dolžine 7,6 centimetra)
42 bilijonov krvnih žil 30 trilijonov rdečih krvničk
Čustva so v tem telesu, ki ne obžalujejo preteklosti.
En organizem absorbira drugega.
Skozi raztrgano, razrezano, opraskano koža, ki dovoljuje ciklične
ponovne in ponovne vbode.
206 kosti
(300 ko se rodimo)
640 mišic Makro svet odgovarja mikro svetu. 360 sklepov
Nekje v oddaljenosti drugih mest.
Gube, kjer je bila nekoč ravnina.
Obračanje k sebi v interesu lastne rešitve.
Ustvarjanja telesa iz besed.
Iz nič:
23, 040 izdihov na dan
(in enako število vdihov)
100 izgubljenih pramen las na dan 800 ml iztočenega znoja na dan
Na tisoče besed: zavijanje besed po telesu, bičanje telesa,
konture nerodnosti. Prostor.
Neusklajenost … in porast hrupnih podob. Razvozlati.
Podaj roko.
Za tisoč pogovorov,
če to, raje tišina.
(Vsak dan srce proizvede dovolj energije za 32 kilometrov dolgo vožnjo tovornjaka)
(V povprečni življenjski dobi napolnimo dva bazena sline – 23, 000 litrov)
(Naš ne zverižen DNA z vsemi celicami je zmožen daljave od Zemlje do Pluta in nazaj)
(Naši prsti lahko čutijo stvari manjše od 13 nanometrov)
(Naše ustnice so 100 krat bolj občutljive kot blazinice na prstih)
Potrebujemo
Očitno vendar
Vendar očitno
potrebuje nas
tudi iz nekega razloga.
(100,000 kemičnih reakcij se zgodi v naših možganih vsako sekundo)
(Naše kosti so 5 krat močnejše kot jeklo)
(Povprečno izrečemo okoli 4800 besed na dan)
(Povprečno v življenju 2 tedna namenimo poljubljanju)
(Živčni impulzi čez naše telo potujejo okoli 90 m/s)
Tečejo med lučmi
in izginemo skozi vrata.
V kupu suhih listov se pokrivamo z vejami
in (ne)mirno čakamo
da pride čas.
(Naša povprečna življenjska doba je 2,475,576,000 sekund. V tem času izgovorimo v povprečju okoli 123.205.750 besed, se ljubimo 4.239 krat in zgolj nekaj več kot 70,000 celic umre v vašem telesu ob branju poslednjega verza.)
Nedokončane stvari postanejo razvaline
Vsak korak
zunaj sobe
te prestavi
treba se bo umakniti
shraniti
življenje
fotografije
knjige
….
ko se kosti besed
razbijajo
v vse večji akord
ko sesava
srce do suhosti
ali morda
v zavetju
slediva
svojim
žilam
popuščava
stisk
stene Tukaj. Pod tem listjem. Izgubljava kri. Izgubljava toploto.
Zgrabiš me kot mačka svojega mladiča in od-neseš spat.
(Po)zimi
dan je tih krhek kot jajčna lupina
in zunaj drevesa krhka
ko se svetloba lomi počasi za
simetričnimi vogali
roba sveta listje pada in krošnje
povešajo svoje prste
do tal vse je belo od rose
in jutro
se nadaljuje ves dan
in traja
čez polnoč in vse do
zadnjega drevesa
strehe in luči v oknih nekdo (tam) opazuje snežni vihar
in let drobnih snežink ki priklanjajo
svojo nazobčanost vetru nekdo (od-tam) opazuje kako voda
dežja žaluje kot vdova za snegom
in šteje zvezde v gozdu večera in njegove misli in sekunde
so bele trenutkov
krhkih trenutkov ko nekdo diha zanj
Govorimo drug mimo drugega in ponovimo
vse na določeni frekvenci
vse se konča v kompromisu že leta živimo
med temi srhljivimi vrati in nežnostjo
v večernih urah z ognjem naših misli
ki si želijo
biti nekje drugje (povsod)
in vedno nekdo drug (z nekom drugim) izhajamo iz tišine
s katero smo izgradili same sebe
v postelji
v kopeli
v kuhinji in kopulacija ostaja vse bolj brez zvokov
v kateri smo se vselej opraskali in potegnili nazaj
v vse kar mora (b)iti malo nazaj v tišino
v razreze naše kože
v zapis današnjega datuma
da se nato ob jutrih še iz vroče kave
zopet lahko pogledamo
nazaj drug proti drugemu
in verjamemo v trdno vzajemnost in ne vidimo utrujenosti in gub naveličanosti
na parketu našega stanovanja ki je prenehalo goreti
razpršeni med drobce in madeže
ki jih vztrajno brišemo z Ikea brisačkami zdaj potem zdaj čas še vedno visi
na naših ustnicah ko si lažemo z odprtimi telesi
in sprašujemo kako ohraniti drug drugega
skupne zajtrke
in gledanje bomb na televiziji kako padajo na odprte kože Alepa v naših dnevih sobah
in nas ne preseneča nič več ne oddaljena prihodnost ne bližajoča se preteklost
ljudje smo in človeško se je ne ozreti proč
