13.9. bo v Kunstgewerbemuseum potekala otvoritev razstave Robertine Šebjanič, umetnice in raziskovalke, ki v svojem delu raziskuje biološko, (geo)politično in kulturno realnost vodnih okolij ter vpliv človeka na druge organizme. V svoji analizi antropocena in njegovega teoretičnega okvirja umetnica uporablja izraza “akvatocen” in “akvaformiranje” in s tem opozarja na človeški vpliv na vodno okolje.
Lygophilia označuje serijo raziskovalno osnovanih umetniških del, ki jih je leta 2017 v Mehiki začela Robertina Šebjanič in jih nadaljevala v Sloveniji, da bi raziskala ljubezen (gr.: philéō) do teme (gr.: lúgē) neznanih prebivalcev na za ljudi neprijaznih mestih. Lygophilia prepleta mitologijo in znanost, zgodovino in prihodnost, strahove in hrepenenja, celine, kulture, ljudi in nečloveške vrste. Lygophilia pripoveduje zgodbe, v katerih sta v središču dve fascinantni bitji: mehiški aksolotl in slovenski proteus. Aksolotl in proteus, oba vodna močeradca, ki prebivata na dveh različnih celinah, imata skupno ne le to, da se skrivata pred svetlobo, oba sta tudi primer vzporedne evolucije in endemizma. In oba sta zdaj na seznamu ogroženih živalskih vrst. Aksolotl in proteus izstopata po svoji dolgoživosti in izjemnih sposobnostih regeneracije. Tudi v odrasli dobi ohranjata večno mladost. Sta protagonista starih mitov, del kulturne dediščine Mehike in Slovenije ter služita kot nacionalna simbola. Zaradi svojih specifičnih lastnosti sta tudi v središču znanstvenih visokotehnoloških raziskav.
Z Lygophilio želi Robertina Šebjanič spodbuditi razmišljanje o naših kulturnih predstavah o biologiji in evoluciji. Aksolotl in proteus sta impresivna primera prilagodljivosti živih bitij na spreminjajoče se procese v naravi in nas spominjata, da na našem planetu obstajajo številne oblike inteligence. Ob ekoloških, geopolitičnih in družbenih spremembah želi umetnica tudi spodbuditi k večji empatiji in spoštovanju naše naravne okolice.
Robertina Šebjanič je slovenska umetnica, ki se v svojem delu ukvarja z biološkimi, kemičnimi, (geo)političnimi in kulturnimi stvarnostmi vodnega okolja ter vplivom človeka na druge organizme. Njeni projekti spodbujajo razvoj empatičnih strategij, ki si prizadevajo prepoznati druge (nečloveške) organizme. V svoji analizi antropocena in njegovega teoretičnega okvira umetnica uporablja izraza “Akvatocen” in “aquaforming”, da bi opozorila na človeški poseg v morsko okolje.
Lygophylia je prikazana v okviru platforme “Več kot človek. Oblikovanje po antropocenu” v Muzeju za uporabne umetnosti v Berlinu:
Direktorica: Sibylle Hoiman Kustosinja “Več kot človek”: Claudia Banz Restavratorji: Wibke Bornkessel, Christian Fischer, Franziska Kierzek Razstavna ekipa Ann-Kathrin Illmann, Thorsten Kasper, Karoline Keiter, Laura Niklas
Razstava je nastala na pobudo in v sodelovanju s SKICO Berlin.
Foto: Amin Akhtar
